Samo v trgovino še skočim!

Zadnja štiri leta živim brez svojega avtomobila. Ja, da se – če živiš v Ljubljani. No, resnici na ljubo, enega večjih izzivov mi še vedno predstavlja nabava špecerije. Običajno kupujem sproti pri lokalnem najboljšem sosedu in nabavljeno prinesem domov peš, tu in tam se odpravim po večji nakup h kateremu od drugih trgovcev in si prevoz omislim s taksijem. Tudi zato, ker ne maram zapravljati časa s sprehajanjem po trgovinah, pa mi je najljubša možnost nakupovanja hrane in izdelkov široke potrošnje v spletnih trgovinah –  z dostavo do vrat.

Najboljši (in edini) sosed

Do nedavnega je bilo v večjih mestih po Sloveniji mogoče dostavo naročenega blaga na dom naročiti zgolj pri Mercatorju, kar sem nazadnje naredila oktobra lani.

Najboljši sosed v Šiški, kjer živim, namreč ni le najboljši, ampak tudi edini sosed – v radiju 500 metrov je pet njihovih trgovin in nobene drugega večjega trgovca. Cene izdelkov v Mercatorju se mi zdijo daleč od ugodnih. Veliko izdelkov, ki bi jih želela kupiti, v njihovi ponudbi ne najdem, predvsem izdelkov ‘eksotičnih’ kuhinj. Najbolj pa me moti to, da ob dostavi na dom nikoli ne dobim vseh naročenih stvari. Običajno vsaj 20 % naročenega blaga manjka. Res je, lahko bi dovolila zamenjavo naročenih izdelkov s sorodnimi, če naročenih ne bi imeli, a s tem bi izgubila nadzor nad svojim nakupom, zato tega ne dovolim.

Končno konkurenca!

Letos pa se je na tržišču (končno!) pojavila konkurenca. E.Leclerc je začel ponujati dostavo v spletni trgovini naročenega blaga na dom. Preden pa se te novice preveč razveselite, je treba povedati, da je zaenkrat dostava na voljo le v Ljubljani. (Dopolnjeno 26. 2. 2017: dostava je na voljo tudi v Kranju in okolici.)

V zadnjih nekaj tednih sem trikrat naročila blago pri E-Leclercu in v vednost in ravnanje vsem zainteresiranim zapisala nekaj svojih opažanj o teh izkušnjah.

Prednosti E.Leclerca:
– Enourno časovno okno za dostavo, ki jo zanje izvaja dostavna služba DPD. V vseh treh primerih je bila dostava veliko bližje začetku kot koncu določenega časovnega okna.
– Pri naročilu do 12. ure je dostava mogoča še isti dan. Mercator dostave isti dan ne ponuja.
– Za vrnjene vrečke od prejšnjega nakupa kupcu prištejejo na račun 18 centov popusta po vrečki pri naslednjem nakupu.
– Inteligenten ‘cross-selling’. Naročila sem limone, v košarici so mi ponudili še ožemalnik za agrume – in mi ga prodali.
– Mobilna aplikacija spletne trgovine za iOS in android.
– Enotna cena dostave: 3 evre, ne glede na višino naročila.

Pomanjkljivosti:
– Največja pomanjkljivost se mi zdi to, da omogočajo samo eno možnost plačila, in sicer s kreditno kartico ob oddaji naročila. Sploh ob znanem dejstvu, da Slovenci najraje naročeno blago plačujemo po povzetju.
– Kartice ugodnosti ni mogoče naročiti prek spleta ali izpolniti obrazca pri dostavi blaga.
– Komuniciranje po oddanem naročilu je precej konfuzno, saj kupec prejme kar tri e-pošte in eno SMS-sporočilo. Najprej sem dobila potrdilo za naročilo v E.Leclerc Drivu, v katerem so me vabili k dvigu naročenega blaga v trgovini (?), šele v bannerju te e-pošte sem dobila tole informacijo:
E.Leclerc

 

 

 

Potem je sledila še potrditvena pošta iz E.Leclerca z informacijo o času dostave in še e-pošta iz dostavne službe DPD z informacijami o dostavi ter kontakti dostavljavca, pa še SMS-sporočilo od DPD-ja z enakimi podatki. Mercator vse to kupcu sporoči v eni sami e-pošti.

Skupna ocena izkušenj po moji odokativni subjektivni metodi: 8/10.

Kaj bo jutri?

Podatki Eurostata kažejo, da 22 % prebivalcev Evropske unije naroča špecerijo v spletnih trgovinah. Dve tretjini uporabnikov spleta pa je v 12 mesecih pred raziskavo opravilo nakup prek spleta. Najhitreje rastoči starostni skupini e-kupcev sta 16-24 in 25-54 let. Število e-kupcev močno variira, med 18 % uporabnikov spleta v Romuniji do 87 % v Veliki Britaniji.

V Sloveniji je v prvem četrtletju leta 2016 prek spleta kupovalo 30 % ljudi, starih od 10 do 74 let, t.im. e-kupcev. 28 % e-kupcev je kupilo dobrine za vsakodnevno uporabo, npr. hrano, kozmetiko ipd. Največ e-kupcev je bilo med osebami, starimi 25–34 let (51 %). (vir: SURS)

Deleži niso ogromni, prav tako pa nikakor niso zanemarljivi. Ob boljši ponudbi na trgu bi verjetno bili še večji. Kaj bo prej? Kura ali jajce? Ponudba ali povpraševanje?

Naj zaključim z nekaj vprašanji v razmislek in komentar:
Bodo vzoru Mercatorja in E.Leclerca sledili še drugi trgovci in ustvarili svoje spletne trgovine ter ponudili dostavo blaga na dom?

Trenutno storitev največ uporablja aktivno prebivalstvo, bi lahko v prihodnje bili glavna ciljna skupina upokojenci, ki težko gredo v trgovino? Kako prepričati starejše ljudi v spletno nakupovanje?

Si lahko predstavljate, da bi hrano kupovali samo še prek spleta, brez obiska fizične trgovine, tržnice?

K Leonu Štuklju po stari papir

Pogovor z gospo Lidijo Pauko, hčerko pokojnega olimpionika Leona Štuklja, ki je bil objavljen nedavno v Večeru, me je spomnil na gospoda, s katerim sva se kar pogosto srečevala. Osem let sem namreč obiskovala Osnovno šolo Franca Rozmana Staneta v Mariboru, ki stoji le nekaj metrov stran od doma gospoda Štuklja. On na sprehod, jaz v šolo, on na sprehod, jaz iz šole …

V luknjastem otroškem spominu ostaja zapis o mojem prvem bližnjem srečanju z gospodom Štukljem. Sega v čase nekdanje države, ko je bilo v navadi, da smo otroci po gospodinjstvih v okolici šole zbirali stari papir. Papir smo pretopili v dinarje, dinarje pa porabili za avtobus, pingo sok in sendviče s pariško, ki smo jih, namenjeni v kakšno Logarsko dolino ali drugo krasoto naše zelene domovine, potegnili na plano že nekje pri Hočah. A to je že druga zgodba.

Kaj ima olimpionik s starim papirjem?
Skupina pionirčkov nas je ‘v obdelavo’ dobila tudi hišo, v kateri je prebival gospod Štukelj. S strahospoštovanjem, saj smo vedeli, da zvonimo pri gospodu Štuklju (seveda se pa nam niti sanjalo ni, za kako velikega frajerja dejansko gre), pozvonimo pri njegovih vratih.
-Dober dan.
-Dober dan. Imate kaj starega papirja?
-Zakaj ga pa zbirate?
-Za končni izlet.
-Seveda imam. Še kdo pride na pomoč?

Ni se šalil. Naša skupina je zbrala največ papirja tisti dan.

Sendvič s pariško je bil odličen in napihnjena embalaža pingo soka je s pokom zbudila spečega sošolca tako smešno kot še nikoli. Hvala, gospod Štukelj!


Foto: Olimpijske igre v Barceloni leta 1992. Tri generacije tekmovalcev (z leve): Lojze Kolman, 94-letni Leon Štukelj in Miroslav CerarVir: Finance: Doživeti 100

Everything the tech world says about marketing is wrong

The biggest problem in marketing in the tech world today is that too many marketers do not know the first thing about marketing.

Digital marketers — who, as marketers, really should be cynical enough to know better — have fallen into an echo chamber of meaningless buzzwords.

First, the phrase “inbound marketing” was invented and popularized in the mid-2000s by HubSpot, a company that sells — of course — “inbound marketing software” and is receiving some bad publicity in the form of a book by former employee Dan Lyons that was released on April 5.

Second, the phrase “content marketing” was largely established around the same time by Joe Pulizzi. He created the Content Marketing Institute, which sells — of course — “content marketing training,” as well as tickets to the Content Marketing World conference.

Samuel Scott, Techcrunch: Everything the tech world says about marketing is wrong