Objavljeno v Novisu, glasilu Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije, 1-2, 2018
Družbena omrežja postajajo vedno bolj pogosto prva izbira pri iskanju novic in informacij. Na družbenih omrežjih nagovarjamo širok krog občinstva, ljudi različnih generacij, svetovnih nazorov in navad, ki pa imajo – za razliko od tradicionalnih medijev – zdaj možnost neposrednega odgovora. Na to moramo biti pripravljeni. »Po mojih izkušnjah se prve kritike danes pogosto pojavijo prav na družbenih omrežjih in dobro jih je vzeti kot signale, ki nam kažejo, da je pri nas nekaj treba spremeniti oziroma izboljšati.« Na temo družbenih medijev smo se pogovarjali s Petro Slanič, komunikologinjo in strokovnjakinjo na področju spletnega komuniciranja in marketinga, ki digitalno komuniciranje vidi le kot del širšega polja komuniciranja. Zato je pomembno, da ga razumemo in znamo primerno uporabiti.
Kje začeti, ko se odločimo, da bomo posvetili pozornost tudi spletnemu komuniciranju?
Moje priporočilo je, da se je dobro najprej posvetiti orodjem, ki jih lahko v celoti upravljamo sami. Splača se dolgoročno vlagati v spletno mesto, ki pa so mu lahko komplementarna družbena omrežja in druge oblike družbenih medijev.
Zakaj?
Samo na svojem spletnem mestu lahko v celoti odločamo sami, kaj se bo tam dogajalo. Na Facebooku, ki je največje svetovno družbeno omrežje, se neprestano spreminjajo pravila igre. Kar včeraj ni bilo dovoljeno, danes je, spreminjajo se algoritmi prikazovanja vsebin … To ni več – pravzaprav nikoli ni bilo – brezplačno orodje. Marku Zuckerbergu ni do tega, da bomo poslovne cilje pri njih dosegali zastonj, saj so tudi sami podjetje, ki delajo za dobiček. Zato se je treba zavedati, da poslovna raba družbenih omrežij ni zastonj, zahteva čas, znanje in denar. Družbena omrežja pa so zgolj eden od načinov, kako privabiti obiskovalce na naše spletno mesto.
Zdi se, da smo v poplavi novih spletnih platform na staro spletno stran kar malo pozabili.
Res je in kako je to narobe! Če organizacija spletno mesto dobro vzdržuje, če ima v zvezi z njim zastavljene jasne cilje, spremlja njihov doseg in ljudi redno vabi k obisku spletnem mestu, je lahko zelo dragoceno orodje. To lahko v neki zdravstveni organizaciji razbremeni vse zaposlene – informatorje, telefonske centrale, medicinske sestre in zdravnike v ambulantah, saj so na njej lahko javno objavljeni odgovori na pogosto zastavljena vprašanja obiskovalcev. Če spletnih strani ne vzdržuje, pa lahko hitro postanejo pokopališče zastarelih informacij, kar se žal pogosto dogaja.
V katerih primerih v zdravstvu se vam zdi primerna uporaba Facebooka?
V zdravstvu so družbena omrežja zelo uporabna pri informiranju. Cepljenje je recimo ena izmed zdravstvenih tem, ko bi se lahko v laične debate na družbenih omrežjih vključilo več kompetentnih znanstvenikov. Kar neverjetno je, koliko nepreverjenih, nepotrjenih in lažnih informacij se pojavlja v zvezi s cepljenjem na omrežjih. Zato je bolje, da postane medicinska stroka vir informacij, da se vključi v obstoječe pogovore z znanstvenimi dokazi, kot pa da tako pomembno temo prepusti laikom. Priložnosti, kako bi lahko tudi prek spletnih medijev ustvarili verodostojno, z znanstvenimi dokazi podkrepljeno diskusijo, je veliko.
In Twitter?
Žal je pri nas včasih težko priti do pomembnih odločevalcev po uradni poti, zato je pametno kdaj pa kdaj poseči tudi po spletnih orodjih. Twitter, ki je namenjen aktualnemu objavljanju kratkih, do 280 znakov dolgih tvitov, je lahko tudi dobro orodje za metode pritiska. Prek tega omrežja lahko namreč javno neposredno nagovorimo večino uporabnikov, tudi ministre, vlado in predsednika države. Pričakujemo lahko, da bo naslovnik na naš (vljuden in spoštljiv) tvit odgovoril. V debato lahko poimensko vključimo tudi relevantne novinarje, ki bi jih tema lahko zanimala. Veliko jih namreč uporablja Twitter prav kot vir informacij za svoje delo. Če nagovorimo prave ljudi s pravim sporočilom ob pravem času, bo občinstvo z veseljem prisluhnilo in nagovorjeni se bo težko izognil odgovoru.
Pogosto je pri zavračanju uporabe teh medijev prisoten strah pred sovražnim govorom in negativnimi komentarji.
Dejstvo je, da s temi orodji vstopamo v polje javnega komuniciranja. Vedno bodo na eni strani podporniki in na drugi nasprotniki ali celo sovražniki. Bomo s tem, ko se bomo kritikom izognili s tem, da zaradi strahu raje ne bomo javno komunicirali v družbenih medijih, kaj pridobili? Ne bomo. Zato je pomembno, da javne diskusije ne prepustimo naključju, pač pa se vanjo vključimo in smo kredibilen vir informacij. Pri tem se moramo zavedati, da imamo vso pravico na spletnih ‘podaljških’ naših organizacij vzdrževati in vztrajati pri nam sprejemljivi ravni komunikacije. Na nekaterih omrežjih je mogoče žaljive ali celo sovražne komentarje izbrisati, povsod pa nespoštovanje pravil omrežja prijaviti, tudi prijaviti sovražni govor in žaljive uporabnike blokirati. Nasploh pa velja, da se je, ne glede na temo in organizacijo, bolje osredotočiti na podpornike kot pa kritike.
Saška Terseglav, ZDRZZ