Ne domišljam si, da bom kot Evropejka lahko kadarkoli popolnoma razumela vzroke za oborožene konflikte na Bližnjem vzhodu, a po obisku Libanona poznam posledice, ki so jih oboroženi spopadi pustili v tem čudovitem delu sveta in s katerimi se morajo prebivalci soočati vsak dan. Mine in kasetne bombe so ljudem onemogočile uporabo skoraj 140 km2 ozemlja države. Za ilustracijo: območje Mestne občine Maribor zavzema 147 km2. 


Bog je s palmami markiral območja, primerna za življenje

Začnimo z nekaj statistikami, da si bomo lažje predstavljali državico ob Sredozemskem morju, ki meji na vzhodu na Sirijo in na jugu na Izrael. Libanon ima za pol Slovenije površine (dobrih deset tisoč kvadratnih kilometrov), 210 kilometrov dolgo obalo, njegov najvišji vrh pa je visok 3088 metrov. Sicer pa spada med dežele, v katerih uspevajo palme. Pravijo, da je bog s palmami markiral območja, ki so primerna za življenje. Sredozemska klima v tej deželici to modrost potrjuje, saj temperature ob obali tudi pozimi redko padejo pod 10 stopinj Celzija. V zaledju države pa se na 170 km dolžine razprostira gorovje Libanon, kjer se pozimi tudi smuča.

Država se ponaša z zastavo z motivom libanonske cedre, ki je nekoč obilno poraščala pobočja gorovja Libanon, v njej pa živijo pripadniki več verstev; 60 % je muslimanov, ostalo pa v večini kristjani. Po uradnih podatkih naj bi v državi živelo 4,2 milijona Libanoncev. Močna je libanonska izseljenska skupnost, ki šteje okoli 20 milijonov ljudi. V državi pa živi tudi okoli 400.000 palestinskih beguncev, večina v begunskih kampih. Palestinci se v Libanon zatekajo vse od leta 1948, ko je bila ustanovljena država Izrael ali kot ji rečejo v teh krajih Okupirana Palestina. Palestinci nimajo veliko pravic; ne smejo delati v javnih poklicih, npr. kot učitelji ali zdravniki, prepovedano jim je tudi imeti nepremičnino v lasti.
Libanon je od leta 2006 vsako leto zabeležil povprečno 8-odstotno gospodarsko rast in povprečnim BDP na prebivalca 6500 ameriških dolarjev v 2008. Še vedno pa ostaja problem revščina, saj osem odstotkov prebivalcev živi v ekstremni revščini, 28,5 % pa jih živi pod pragom revščine; ta znaša štiri ameriške dolarje na osebo na dan.

 

Onesnaženost z eksplozivnimi sredstvi

Libanon je onesnažen z dvema tipoma eksplozivnih sredstev. Kasetne bombe so ostanek izraelskih napadov južnega Libanona leta 2006. Napadi so trajali le 33 dni, a Združeni narodi ocenjujejo, da je bilo v tem času na ozemlje Libanona odvrženih štiri milijone kasetnih bomb. Neeksplodiranih naj bi bilo okoli milijon. Dobrih 17 km2 zemlje še čaka na deminerje. Libanonci načrtujejo, da bodo svojo zemljo, onesnaženo s podstrelivom kasetnih bomb, ob enaki mednarodni podpori očistili do konca leta 2016. 

Mine in druga neeksplodirana sredstva pa so posledica 15-letne državljanskega konflikta, ki se je končal leta 1990, in dvajset let trajajoče izraelske okupacije juga Libanona, zaključene leta 2000, ko so se Izraelci vrnili na izraelsko stran meje med državama, ki so jo določili Združeni narodi in jo še danes nadzorujejo. Meja med Libanonom in Izraelom je zaprta in je ni mogoče prestopiti.   

 

Nevladne organizacije čistijo kontaminirano zemljo

https://www.facebook.com/photo.php?fbid=10151242912638744&set=pb.610523743.-2207520000.1485446620.&type=3&theater

V državi se trenutno z odstranjevanjem min in kasetnih bomb ukvarja šest organizacij. Obiskala sem nevladno norveško organizacijo Norwegian People’s Aid (NPA), ki je v Libanonu aktivna na področju pomoči žrtvam zemeljskih min in neeksplodiranih ubojnih sredstev od leta 2001. Po izraelskih napadih leta 2006 na južni Libanon so začeli z izvajanjem obsežnega programa čiščenja posledic odvrženih kasetnih bomb na jugu države. Danes so največja tuja nevladna organizacija, ki čisti ostanke kasetnih bomb na jugu Libanona. To počne devet njihovih ekip. Vsako ekipo sestavlja nadzornik delovišča, vodja, osem iskalcev, reševalec in voznik reševalnega vozila. Do danes je NPA očistil več kot 5,9 milijonov kvadratnih metrov zemlje na jugu Libanona in uničil več kot 6.300 kasetnih eksplozivov. Program NPA Libanon, ki ga vodi Slovenka Eva Veble, zaposluje 137 ljudi; med njimi je dvajset žensk in štirje Palestinci. Skupno imajo zaposleni, ki so po veroizpovedi sunitski in šiitski muslimani ter kristjani, 219 otrok.

Vse organizacije, ki se v Libanonu ukvarjajo z dekontaminacijo zemlje, tesno sodelujejo z Libanonskim centrom za mine (Lebanon Mine Action Centre), ki koordinira vse aktivnosti, povezane z minami in kasetnimi bombami v Libanonu, postavlja nacionalne standarde, akreditira organizacije in je odgovoren za nadzor kakovosti dela organizacij.

 

Kmetje komaj čakajo na ‘čisto’ zemljo

Večina zemlje, onesnažene s kasetnimi bombami v južnem Libanonu, je rodovitne in se je prej uporabljala za kmetijstvo. Lastniki zemlje, večinoma kmetje, komaj čakajo na zeleno luč za ponovno uporabo zemlje. Običajno jo začnejo uporabljati v manj kot treh mesecih od zaključenega čiščenja. Najpogosteje gojijo oljke, grozdje, sadje in zelenjavo, žitarice in tobak. Zemljo pa uporabijo tudi za vzrejo ovac in koz ter gradnjo bivališč. Kako pa vidijo svojo prihodnost? Inšalah, pravijo Libanonci. Vse je božja volja.



Ponosna sem na svoje delo

01arhivnpalibanon_zenska_ekipa
Diala Hashem, vodja ženske ekipe pri NPA, o sebi in svojem delu.

Kako se je pričelo vaše sodelovanje z NPA?
Prej sem bila učiteljica arabščine, a to delo me ni veselilo. Slišala sem, da želi NPA narediti žensko ekipo deminerk in takoj sem se odločila, da se prijavim. Po opravljenem razgovoru in enomesečnem treningu ter opravljeni akreditaciji, ki jo je treba obnoviti vsako leto, sem januarja 2008 začela z delom kot iskalka bomb. Danes sem vodja ženske ekipe.

Koliko ljudi šteje vaša ekipa?
Vsa ekipa, skupaj z reševalcem in vozniki, šteje 13 ljudi. Trenutno šest članic ženske ekipe dela na terenu. Naša najmlajša je stara 25 let, ima štiri otroke, in je nepismena.

Kako se ljudje odzovejo, ko jim poveste, s čim se ukvarjate?
Presenečeni so, saj si predstavljajo, da to delo opravljajo le moški. Po prvem odzivu pa so zelo ponosni name in na moje sodelavke. Tudi me smo ponosne na svoje delo.

Družine nekaterih sodelavk – med njimi so matere in žene – so bile sprva zelo proti temu, da bi opravljale to delo, a sčasoma so se navadili. Moja družina me je spodbujala vse od začetka, odkar sem se prijavila za delo v NPA. Sicer jih je sprva skrbelo za mojo varnost, a danes vedo, da je pri našem delu varnost na prvem mestu. Delamo zelo počasi, centimeter za centimetrom, in dosledno spoštujemo zelo stroge varnostne predpise. Zemlja, ki jo predamo v uporabo prebivalcem, mora biti očiščena vseh morebitnih nevarnosti.

Vam je všeč vaše delo? Je zelo naporno?
Seveda je, a ga opravljam z veseljem. Našla sem se v tem delu. Želim očistiti našo zemljo ter preprečiti morebitne nesreče ljudi na kontaminiranih področjih. Ljudje, ki živijo na teh področjih, nas z veseljem sprejmejo. Občutek imam, da vidim sadove svojega dela. Kmalu potem, ko očistimo neko področje, kmetje namreč nasadijo rastline v zemljo, ki je bila leta neuporabna. Veseli me tudi, da me veliko deklet in žensk sprašuje, ali bi se lahko pridružile naši ekipi. To mi daje občutek, da opravljamo pomembno delo. Z delom pa si seveda želim tudi izboljšati svojo finančno situacijo.

Kakšen je vaš običajni delovni dan?
Od ponedeljka do petka vstanem ob 4.30 zjutraj in uro kasneje se zberemo na sedežu NPA v Tyru ter se odpeljemo na delovišče. Na posameznem delovišču smo od nekaj mesecev pa tudi do več kot leto dni, zato imamo vzpostavljeno bazo; v hiši, ki nam jo odstopi lastnik v začasno uporabo, ali pa postavimo mobilno bazo v šotoru. Na trenutnem delovišču smo že več kot devet mesecev. Po jutranjem sestanku ekipe ob pol sedmih pričnemo s čiščenjem. Naš delovnik traja do 13. ure in do takrat izmenično 45 minut delamo in 15 minut počivamo. Poleti je tukaj izredno vroče, na sebi pa moramo imeti med iskanjem bomb oblečeno predpisano zaščitno opremo, pod katero nam je še bolj vroče. Če najdemo podstrelivo, poskrbimo za njegovo nadzorovano uničenje med 13.00 in 13.30. Nato se vrnemo na sedež NPA. Svoj prosti čas, vikende, pa posvečam svojemu zaročencu, ki se prav tako ukvarja z deminiranjem.

Kaj si želite za svojo domovino in zase? 
Želim si, da bi čim prej počistili vsa kontaminirana področja v naši deželi in bomo končno lahko varno hodili vsepovsod, pa čeprav bom takrat izgubila svojo službo. Verjetno se bom vrnila k študiju angleščine in poučevanju jezikov.


Kako delujejo kasetne bombe?

Kasetne bombe so orožje, ki raztrese eksplozivno podstrelivo po velikem področju.

Kasetnice vržejo s tal ali iz letal; kontejner s strelivom se odpre v zraku in na prosto spusti manjše podstrelivo, ki eksplodira po področju pod njo. Število podstreliv v posodi je različno; od manj kot deset do več sto. V Libanonu so uporabili bombe, ki vsebujejo med šestdeset in dvesto podstreliv.

Uporabo kasetnih bomb kritizirajo zaradi njihovih značilnosti, saj zaradi načina razpršitve manjšega podstreliva to orožje prizadene tako vojaško kot civilno prebivalstvo, za seboj pa pušča velik odstotek neeksplodiranega podstreliva, ki ogroža prebivalce še dolgo po vojaškem napadu.

Kasetne bombe so bile prepovedane s Konvencijo o kasetnih bombah, katere podpisnika sta tudi Libanon in Slovenija.



Nesreča na delovišču

05arhivnpalibanon_mohammadibrahim_jpg

Nekaj dni pred mojim obiskom novembra lani se je pri uničevanju kasetnih bomb, ki jih je njegova ekipa našla tistega dne, smrtno ponesrečil 27-letni Mohammad Ibrahim, ki je bil vodja ekipe pri NPA in je delal na terenu vse od začetka delovanja NPA na področju čiščenja kasetnih bomb v Libanonu, od leta 2006. Izguba sodelavca je vso ekipo zelo potrla, a še bolj so odločeni, da bodo končali začeto in očistili svojo deželo smrtonosnega orožja.



Libanonska deminerka na TedX women v New Yorku

Nekdanja deminerka NPA, Lamis Zein, je lani predstavila svojo zgodbo na dogodku TedX women v New Yorku. V eminentni družbi žensk, med katerimi je bila najbolj znana zagotovo Jane Fonda, je navdušila s svojim preprostim, a motivacijskim govorom. Lamis Zein danes živi s svojim možem v Nemčiji.

Objavljeno v Bonbonu, tedenski prilogi Večera in Primorskih novic


Foto: Petra Slanič, Mariella Furrer, arhiv NPA Lebanon